Ker prihajam iz Logatca, sem bila večino življenja vezana na Ljubljano, zato z Idrijo nisem nikoli spletla resnejše povezave. Tu sem se ustavila, kadar je moj bend najel KIŠ ali kadar se mi ni dalo kuhati in sem se odpeljala na žlikrofe. A kot pravi Žižek: »Vsi naši poskusi afirmacije svobode in ubežanja usodi so sami instrumenti usode in edini način ubežanja usodi je v tem, da se odpovemo tem poskusom, da sprejmemo usodo kot neizogibno«.

Moj oče, ljubitelj zgodovine in rodoslovja, me je namreč vedno rad opominjal, da moj rod izvira tudi iz Idrije. S tem zgodovinskim dejstvom se nisem nikoli zares ukvarjala, saj se mi ni zdelo tako pomembno. Ukvarjajmo se raje s prihodnostjo, sem si vedno mislila pri sebi. Namreč, če sem to ponesreči izrekla naglas, ker težko zadržim jezik za zobmi, sem vsakokrat doživela vsaj tri ure trajajoče zgodovinsko predavanje, ki je segalo vse od zgodovine koliščarjev, Rimljanov, srednjega in novega veka, pa tudi do moje rodovniške povezave z Idrijo v 19. stoletju.  Vedno sem raje pokimala in upala, da ne bo začel s predavanji, saj se je občasno še dodatno zagrel in iz svoje bogate knjižnice na plan privlekel rodoslovne dokumente in jih pričel intenzivno interpretirati, kot da čas ne obstaja.

Starejši pa so (žal) vedno korak pred nami. V modrosti zagotovo. Zdaj tudi vem, da je imel nekoliko prav. Da je potrebno razumeti sedanjost s preteklostjo in preteklost s sedanjostjo, je vedno pravil. In pot me je po naključju zanesla ravno tja, pod Smukovše, kjer sem kot vodja dveh dediščinskih projektov od začetka leta 2020 zaposlena pri Društvu Idrija 2020. Nekega jutra sem kolegu v Inzaghiju, naši pisarni, omenila Marijo Smuk iz Smukovša, mojo prapra babico, ki je bila na tej domačiji rojena leta 1832. No, naj povem, da ni dolgo minilo od tega, ko sva se nekega dne, ko je sonce prebilo jutranje meglice, povzpela na vrh griča, kjer stoji tista lepa hiša. Za hip sem obnemela in se zazrla v njen portal, ki ga krasi letnica 1879 z inicialkama M. S.

Ponekod zares čudna naključna prekrižajo naša življenja in svet je manjši, kot se zdi. In Idrija, lepa si. Ne samo zaradi zgodovine in kulture, temveč tudi zaradi ljudi. Mesto si je namreč vredno zapomniti tudi po ljudeh.

Urša Mihevc