Leto 1980 je bilo zame udarno: poroka, rojstvo hčerke, zaključek gimnazije in nova zaposlitev –  v Idriji oziroma na Vojskem. Sestrična je na dan slovesa iz domače vasi (na drugem koncu Slovenije) tekala po vasi in se po otroško drla: ”Vesna gre v Indijo.” Seveda sem jo pri prvem in drugem vreščanju še popravila, da odhajam v Idrijo in da je to v Sloveniji, a je vztrajala pri svojem. Idrija je bila zanjo na neznanem koncu sveta. Zame pa tudi uganka, saj  mi je bilo pomembno samo to, da z družino dobimo službo in stanovanje.  Prvič sva se v Idrijo in Vojsko odpravila sama z možem.  Oče je posodil fička in tako sva v Godoviču še vsa optimistična pričakovala, kako se bo pred nama kar odprlo veliko mesto. Nato pa  drama: hudi ovinki, ozka cesta, kotiček neba sem iz fička komaj še ujela. Lotevala se me je tesnoba. »Kam greva?«

Mesto je ležalo stisnjeno v rokave hribovja. Ravnatelj in pomočnik ravnatelja sta bila na pogovoru izjemno prijazna in očetovska. Razgovor je bil dolg in dober. Seveda sta preverjala novinko, saj sta ji zaupala pol osemletke. Na Vojskem je takrat potekal pouk od 1. do 4. razreda.  Spominjam se, da niti posebne treme nisem imela, ker je bilo preprosto vsega preveč in sem probleme poenostavila v tisto: ”Pa kaj, zmogla bom. Vse bom zmogla.” Izročila sta nama ključe šole in stanovanja v šoli. Seveda sva takoj odšla še na Vojsko. Ob slovesu iz ravnateljeve pisarne je gospod Vršec naročil, naj voziva previdno in zaželel srečno pot. Pomislila sem: »Ognjeni krst je že za nama in hujše ne more biti.«

Pa je bilo. Le da tokrat v smeri navzgor. Hvaležna sem bila očetu, da je imel le fička in ne Mercedesa ter da me je vozil mož, ki sem mu zaupala. Za vso tesnobo, ki naju je spremljala na poti, sva bila nagrajena na Vojskem. Prekrasni pogledi, neskončni razgledi. Nebo je bilo prostrano in kot v objemu nad pokrajino. Ne tako daleč je kraljeval Triglav z gorovjem.

Šola je bila stara, precej neurejena. Spodaj dve učilnici, zgoraj stanovanje. Naš bodoči dom. Skromen, ampak naš. Odpirala sem okna. Da sonce pride v prostore. V glavi so begale misli, kaj urediti v učilnici in stanovanju, kje kupiti kruh, kako je s pošto, telefona v šoli ni,  vas ni velika, od kje prihajajo otroci v šolo, kako se bom razumela z ljudmi …   Pri odpiranju kuhinjskega okna sem zagledala na vaški cesti mlado dekle. Pa kako je bilo podobno dekletu, ki… Čakala sem, da je prišla bližje in jo poklicala: ”Irena”. Ozrla se je proti meni in seveda je bila ona. Irena -moja  sostanovalka iz dijaškega doma. Obiskovala je babiško šolo in me kar v dijaškem domu naučila priprav na porod. Tisti trenutek sem začutila samo sonce, varnost in zaupanje, ker je tako dobra oseba, kot je že takrat bila Irena, lahko zrasla le med dobrimi ljudmi. In tako se je dejansko tudi izkazalo.

Še preden se je končalo prvo šolsko leto na Vojskem, sva z možem dobila vabilo ravnatelja, da prideva v Idrijo. Čakalo nas je hišniško stanovanje v stari šoli. Naš dom je bil tokrat v samem centru mesta. Hčerka Katja je bila stara dobro leto. Najprej sem med ljudmi opazila veliko medgeneracijsko pomoč. Babice in dedki so prihajali v vrtec in svoje vnuke oddajali in prevzemali ob urah, ki so bile za otroke primernejše. V krajih, od koder sem prihaja, sem poznala le enosmerno pomoč, od mlajših k starejšim. Opazila sem precej manjšo družabnost med meščani, kot v vasi mojega otroštva, kjer je družabnost takrat še pogosto prestopala meje. Vendar sem opazila tudi, da je zmerna družabnost nadgrajena z zelo visoko kvaliteto družinskega življenja. In tak način življenja je v meni vzbudil veliko občudovanje in odobravanje. Med ljudmi je veljalo veliko medsebojno spoštovanje in dostojanstvo, zelo spoštljivo sprejemanje različnosti. Bolniki, ki so včasih bolj  pogosto kot sedaj, kar v pižamah privihrali v mesto, so bili vedno deležni vzornega odnosa. Ko sem prvič doživela tako srečanje, je sosed Vele pojasnil: ”Iz bolnice na Griču je. Vprašaj ga, če je lačen ali žejen, ker so to skoraj vedno, in med tem poskrbi za klic v bolnico. Takoj pridejo ponje.” Takih obiskov je bilo v mestu kar nekaj. Ampak nikoli, res nikoli niso bili ti ljudje deležni nič spornega. Ravno obratno. Dobili so pozornost in pomoč. Opazila sem tradicionalno dobra prijateljstva med družinami, ki so bile krščanske vere in neverujočimi. V krajih, od koder sem jaz prihajala, so takrat te razlike predstavljale določene ovire za druženje (in eni so se imeli za boljše od drugih). Vse to so bile vrednote, ki sem jih z veseljem  in ponosom prevzela tudi sama v svojo družino.

Mesto je že takrat imelo svoj pristen akademski utrip. Vedno se je kaj dogajalo. Ko sem  prvič stopila čez prag mestne knjižnice, sem mislila, da sem v Ljubljani. Tako dobro urejena in založena je bila kljub temu, da je že na vsaki šoli obstajala zelo dobro založena knjižnica. Takrat sem bila učiteljica in od nas se je pričakovalo, da smo bili vpeti tudi v dogodke v kraju. Pedagoško društvo je bilo zelo aktivno. Zamuditi aktivnosti v društvu je bilo nesprejemljivo. Društvo se je z vso vnemo in strokovno skrbnostjo lotevalo reševanja težav, ki so se pojavljale v vzgoji in izobraževanju. Tudi takrat določeni straši niso imeli denarja za šolsko malico ali kosilo, pa na neplačilo niso  opozarjali zvončki. Šole so to uredile same, brez medijskega pompa. Kjer je bilo malice za 400 otrok, je bila malica tudi za tistih deset…  Izobraževanje je na sploh imelo v Idriji vedno pomembno mesto. Muzej je tako kot danes stalno presenečal z razstavami in zbirkami. Glasbena in čipkarska šola sta bili že takrat skoraj obvezna tradicija izobraževanja otrok. Seveda je to veljalo tudi za mojo hčerko.

Delavska zavest je bila v Idriji na izredno visoki ravni. Delavci Kolektorja in Rotomatike so  bili vsake tri mesece ali na pol leta nagrajeni s ”poračuni”. Takrat je bilo veselje po celem mestu, tudi med trgovci, obrtniki, gostinci.  Sindikat je bil pomemben člen v vsaki ustanovi in vsaki tovarni, sindikalisti pa spoštovane osebe.

Ponudba obrtnikov je bila zelo velika. Frizerski saloni so dohajali vse novosti,  šivilje so kar cvetele v svojih kreacijah… Imeli smo močno avtošolo in še istega leta sem opravila šoferski izpit. Še sprehod po blagovnici Mercator je predstavljal doživetje. Ponudba je bila odlična, prodajalke pa tako vljudne in urejene, da so same po sebi predstavljale vzor, kako pomembna je osebna urejenost in prijaznost.

Koliko plesov, praznovanj in porok je odmevalo v samem centru mesta, saj je bila gostilna Nebesa utrip razvedrila. Disco pa najbolj zaželena destinacija za mlade in kar še v času odraščanja moje hčere.

Še eno malenkost sem opazila takoj ob prihodu v Idrijo in jo obožujem še danes. Ljudem znamo dati zelo posrečene vzdevke. Vzdevke, ki na najboljši možni način predstavljajo osebo, pa v sebi nimajo nobene žaljivosti ali hudobije. Nekaj časa sem si take vzdevke celo beležila. Po pojem smo v tem najizvirnejši na svetu.

Življenje v Idriji me je tako hitro naučilo, da ni pomemben prostor, kjer živiš,  pomembne so vrline in odlike ljudi, med katerimi živiš. Zato domotožja nisem čutila niti v prvem letu bivanja v Idriji.  Zaradi vsega opisanega je Idrija ostala dom moje družine in od samega začetka sem bila ponosna, da sem doma v Idriji. Idrija je v mojem srcu zaradi ljudi, zaradi kvalitete njihovega  razmišljanja, dela in aktivnosti. Idrija mi je dala prvo zaposlitev, prvi dom – takrat, ko sem to najbolj potrebovala. In cesta nazaj domov v Idrijo ni več drama. Ovinke odvozim mojstrsko, tako kot se za Idrijčanko spodobi. 

Ko sem kasneje brskala po zgodovini Idrije, sem povezala, da je naprednost v zibelko Idrije položila že njena preteklost. Skozi zgodovino je bila Idrija pri prenekateri stvari prva,  vedno napredna in sodobna. In naj tako tudi bo.

Vesna Fašink, kandidatka za županjo