Dobro, ampak zakaj Idrija?? Kako na svetu si našla to mesto? – ta vprašanja sem slišala milijonkrat. Pravzaprav mi ni bilo mar za lokacijo izvajanja mojega projekta, želela sem samo delati z mladimi. Na koncu sem se zaljubila v to mesto, ampak začnimo na začetku.

Začetek

Prejšnji dan, 20. maja, sem preživela v centru Moskve z veličastnimi stavbami, osemsmernimi cestami,  z eno najbolj prometnih pozdemnih železnic na svetu in močnim duhom ruske kulture. 21. maja sem se sprehajala po ozkih ulicah majhnega mesta Idrije. Oster kontrast, vendar presenetljivo gladek. Sprva sem se počutila kot turist, raziskovala sem kraj, opazovala podobnosti in razlike z Rusijo, fotografirala na vsakem vogalu. Bila sem (in še vedno sem) navdušena nad mnogimi stvarmi: brezhibnim mestom, slikovito naravo, skoraj popolno odsotnostjo ravnih območij, skupnimi slovanskimi značilnostmi naših narodov, bližnjim in hkrati oddaljenim slovenskim jezikom.

Potopitev

Poleti sem sodelovala v odličnem projektu “Oživimo hišo“, kjer sem dejansko uživala v procesu obnavljanja hiše in se zabavala s tujimi prostovoljci. Skupaj smo se učili o Sloveniji, izmenjevali vtise in občudovali mesto.

Nato sem šla na jezikovni tabor v Švico, kjer je bila izmenjava kultur na višku. Bila sem vodja slovenske skupine in se tako še bolj poglobila v kulturo, ki sem jo predstavljala.

Ampak poleti sem se v Idriji še vedno počutila kot turist predvsem zaradi mednarodnega vzdušja in še vedno precej novega okolja. Kmalu sem spoznala več domačinov, ki so z veseljem delili zgodovino, dejstva in svojo ljubezen do Idrije, ki je bila zelo nalezljiva.

Končno sem se povsem potopila v lokalno življenje, videla sem prednosti in slabosti: spopadanje s slovenskimi narečji (nekakšen kulturni šok), slabost med vožnjo iz Idrije, malo zabave in krajev, ki sem jih navajena obiskovati, AMPAK sem tudi veliko pridobila: razumevajoče, navdušujoče in super prijetne ljudi, ki sem jih spoznala v Mladinskem centru in s katerimi sem bila na isti valovni dolžini, prijetno skupnost tujcev, plesne lekcije, čas v neopisljivo lepi naravi. Takrat sem se začela počutiti kot domačinka in sprejemati stvari brez idealizacije.

Zaključek

Na izkušnjo v Idriji se spominjam z nasmehom na obrazu in hvaležnostjo v srcu. Naučila me je, da izkoristim vsak trenutek, uživam v vsaki minuti življenja, sem odprta in razmišljam izven ustaljenih okvirjev. Še posebej v tako fascinantnem kraju kot je Idrija. To mesto bo za vedno ostalo v mojem srcu in gravitacija med nami me bo ponovno pritegnila sem.

Idrija, vrnem se, se vidimo.