Živjo! Ime mi je Sonia, sem nova prostovoljka iz Španije in trenutno živim v Idriji. Večina prijateljev me kliče Sonja, ampak lahko me kličete kot hočete. Stara sem 24 let, levičarka, moje nebesno znamenje pa je Škorpijon. Verjamem, da položaj zvezd ob rojstvu lahko igra veliko vlogo v oblikovanju naše osebnosti, ampak to ni edina zanimivo dejstvo o meni.

Ko sem se poskušala opisati v petih besedah, sem ugotovila, da nima smisla, da se opisujem sama, zato sem za mnenje vprašala nekaj prijateljev. Oni so  me opisali kot delavno, kreativno, levičarko (na tem sem zgradila svojo osebnost), dostopno in zelo zelo (to pravijo oni, ne jaz) strastna. Pravijo, da če mi je nekaj zelo všeč, to doživljam zelo intenzivno. Na primer, na začetku leta 2021 zaljubila sem se v odbojko in že nekaj mesecev kasneje sem postala sodnica v mestni ligi v Madridu. Leta 2023 nisem bila več sodnica, vseeno pa sem bila zraven na prav vseh mednarodnih tekmah.

V prostem času rada poslušam glasbo (zelo uživam na koncertih), berem knjige, se družim s prijatelji in družino, hodim na sprehode, pijem kavo, nakupujem… Nikoli ne planiram, kaj bom počela, enostavno se prepustim trenutnemu navdihu. Na TV najraje gledam odbojkarske tekme in različne tv oddaje. 

Po koncu srednje šole sem diplomirala iz medijske komunikacije, končala sem magisterij na področju uredništva (knjig), imam pa tudi licenco za taborniškega vodnika in za odbojkarsko sodnico. Poleg tega sem tudi sodnica pri disciplini Goalball, nekaj časa pa sem šolarje učila angleščino. In zdaj sem v Idriji kot prostovoljka, kar je pravzaprav logično. Ampak naj malo bolj razložim.

Kot otrok sem pogosto hodila na poletne tabore, kjer sem spoznala prijatelje in se noro. Ko sem zrasla in postala prestara, da bi še hodila, sem iskala način, da sem se lahko udeležila tabora, vendar tokrat kot vodnica. S pridobljeno licenco in dobrim znanjem angleščine sem lahko začela učiti angleški jezik kot obšolsko dejavnost. Hkrati sem sodelovala na mednarodnem taboru v Madridu, kjer so nam predstavili Evropsko solidarnostno enoto (European Solidarity Corps). Ker se je moje pripravništvo po magisteriju ravno končalo, sem izkoristila ponujeno priložnost. Pred prihodom v Idrijo sem se udeležila enomesečnega skupinskega projekta na Finskem. Po vrnitvi v Španijo sem začela iskati individualni projekt in ker mi je bila Slovenija vedno všeč kot država, sem iskala tukaj in našla možnost v Idriji.

Edina stvar, ki sem jo vedela od Idriji pred prijavo, so bile tradicionalne čipke, saj so jih lani nosili tudi slovenski predstavniki na Evroviziji. Potem sem odkrila še članke o rudniku živega srebra in fotografije kraja. To je bilo dovolj, da sem se odločila, da pridem v Idrijo.

Ob prihodu sem, me je presenetilo dejstvo, da smo si Španci in Slovenci v bistvu zelo podobni. Vem, da za Špance velja marsikaj. Smo zelo odprti, radi se pogovarjamo in dolgo ostanemo za mizo po kosilu. To je nekaj običajnega na jugu Evrope, ampak vseeno nisem pričakovala, da so nam Slovenci tako podobni. Morda so Španci malo bolj odprti, vendar tudi Slovenci niso tako zaprti kot sem si predstavljala.

Če bi morala izbrati, kaj je v Sloveniji boljše kot v Španiji, so to mladinski centri. Prihajam iz mesta s skoraj 65 tisoč prebivalci, kjer imamo samo en mladinski center, ki ponuja tako malo, da komaj veš, da deluje. Pri njih ne bi nikoli izvedela za mednarodno prostovoljstvo.  Medtem pa je tukaj center precej bolje organiziran in ponuja veliko različnih možnosti.

Ko sem prišla v Idrijo, sem pričakovala veliko dežja in hladnega vremena, ampak zaenkrat imamo srečo z vremenom, saj je večinoma sončno. V okolici je veliko zelenja in čeprav tudi doma živim blizu hribov, tam ni toliko zelene okolice kot tukaj. Poleg tega je Idrija tudi bolj mirna kot moje domače mesto in vse se mi zdi zelo blizu, zato niti ne potrebujem javnega prevoza. 

V Idriji bom ostala pet mesecev in v tem času pričakujem, da se bom imela lepo, ko bom spoznavala Idrijo, Slovenijo in njune ljudi. Srečno in se vidimo!