MC IDRIJA

Invazija Perkmandlcov

Še poznaš tisto zgodbo, da moraš paziti na malico v svoji torbi/žepu, da ti je ne bo izmaknil Perkmandlc? No, zdaj boš moral_a biti še posebej previdna, saj se po Idriji skriva ogromno Perkmandlcov.

V Mladinskem centru Idrija trenutno gostuje 18 mednarodnih prostovoljcev iz trinajstih držav, kateri pomagajo povezovati idrijsko skupnost ter vanjo vnašajo praznično vzdušje. Postavili so becirk, ograjo okrog božične smreke, pripravili so hrano za tržnico Okusi raznolikosti in še polno drugega dobrega so postorili.

Med drugim pa so si tudi zadali, da so nekaterim Perkmandlcom vdahnili življenje, sedaj pa se ti Perkmandlci skrivajo po Idriji. Spodaj si preberi njihove zgodbe, obenem pa si oglej zemljevid in jih pojdi poiskat po Idriji.

zemljevid perkmandlcov

https://www.google.com/maps/d/edit?mid=1vHOS8G1n4eqd0FfpTkC8NUIftIxqdUg&usp=sharing

zgodbe posameznih perkmandlcov

Perkmandlc #1

What would Perkmandlc look like if he was actually a creature living in the mines? Would he have big ears like bats to hear the miners in through the thick walls? Would he have big black eyes to be able to see in the dark? Long thin fingers and toes to climb in the shafts?

As we all know he would help those who are nice to him. If you give him food he would show the way to mercury. But who cooks the food? The women of course. And what else do they do? Lace. So not only would he be nice to the miners, he would also go on nightly adventures to the houses. If you fed him alright, he might finish your lace as a sign of gratitude. But if not, he would steal it.

After the nightly round he would often take a break at the place where the mercury was first found. Ofcourse he already knew about it, but the place means a lot to him since the start of the mine was also the start of a new way of life for him, in symbios with the miners and their family.

Perkmandlc by Frida

Kako bi bil videti Perkmandlc, če bi bil v resnici bitje, ki živi v rudnikih? Bi imel velika ušesa kot netopirji, da bi skozi debele stene slišal rudarje? Bi imel velike črne oči, da bi lahko videl v temi? Dolge, tanke prste na rokah in nogah, da bi se lahko vzpenjal po jaških?

Kot vemo, bi pomagal tistim, ki so do njega prijazni. Če bi mu dal hrano, bi pokazal pot do živega srebra. A kdo kuha hrano? Seveda ženske. In kaj še počnejo? Klekljajo čipke. Zato ne bi bil prijazen le rudarjem, temveč bi se ponoči odpravil tudi do njihovih domov. Če bi ga dobro nahranili, bi vam morda dokončal čipko v zahvalo. Če pa ne, bi vam jo ukradel.

Po nočnem obhodu bi pogosto počival na mestu, kjer so prvič našli živo srebro. Seveda je zanj vedel že prej, vendar mu je to mesto veliko pomenilo, saj je začetek rudnika pomenil tudi začetek novega načina življenja zanj — v sožitju z rudarji in njihovimi družinami.

Marius

Marius was a worker at the mine and when he become too old to work, he decided that he should prank others so he wouln’d get bored. Marius is heavy effected by mercury so that’s the reason why his teeth are yellow and he is kinda delirious.

Marius by Francine

Marius je bil delavec v rudniku in ko je postal prestar za delo, se je odločil, da bo nagajal drugim, da mu ne bi bilo dolgčas. Marius je močno prizadet zaradi živega srebra, zato ima rumene zobe in je nekoliko omotičen oziroma v deliriju.

Tožij

In the highest tower of Idrija’s old castle lived Tožij a tiny spirit warrior with armor dark as mined ore and a glittering silver halberd. Though no taller than a child’s boot, he was the castle’s most loyal guardian.

One cold night, strange whispering echoes filled the halls. A dark mist slipped through the courtyard, seeking the sleeping villagers below. The guards never noticed it — but Tožij did.

He marched out of the tower, halberd glowing faintly. With one swift strike into the stone floor, the blade flashed like lightning. A burst of silver magic swept across the courtyard and chased the dark mist away, dissolving it into harmless sparkles.

And so the legend grew: In Idrija’s castle lived a tiny knight with a shining halberd who guarded the fortress every night, unseen but always awake. When dawn arrived, the people found only a small carving on the castle wall:

“Protected.”

Tožij by František and Francesco

V najvišjem stolpu idrijskega starega gradu je živel Tožij, drobcen duh – bojevnik z oklepom temnim kot izkopana ruda in bleščečo srebrno helebardo. Čeprav ni bil večji od otroškega škornja, je bil najzvestejši stražar gradu.

Nekega mrzlega večera so se po hodnikih razlegli nenavadni šepetajoči odmevi. Temna meglica je spolzela skozi grajsko dvorišče in iskala speče vaščane spodaj. Stražarji je niso opazili — a Tožij jo je.

Stopil je iz stolpa, njegova helebarda je rahlo žarela. Z enim samim sunkom v kamnita tla je rezilo zabliskalo kakor strela. Val srebrne čarobne svetlobe je pometel čez dvorišče in pregnal temno meglico, ki se je razblinila v neškodljive bleščice.

Tako je nastala legenda: V idrijskem gradu je živel drobni vitez z bleščečo helebardo, ki je vsako noč varoval trdnjavo – neviden, a vedno buden. Ko je napočilo jutro, so ljudje našli le majhno vreznino na grajskem zidu:
»Zaščiteno.«

Chantonica

Chantonica, a captivating young woman from Slovenia, had recently met Perkmandlc. Their connection was immediate, and they quickly shared emotions, experiences, and heartfelt moments, falling deeply in love.

As Christmas approached, Chantonica had to return home to be with her family. Perkmandlc felt the weight of their separation but held onto hope, longing for the day they would be reunited and their love story could continue …❤️

Chantonica by Chantal and Veronica

Chantonica, očarljiva mlada ženska iz Slovenije, je pred kratkim spoznala Perkmandlca. Njuna povezanost je bila takojšnja in hitro sta si začela deliti čustva, doživetja in iskrene trenutke, ter se globoko zaljubila.

Ko se je približeval božič, se je morala Chantonica vrniti domov k svoji družini. Perkmandlc je čutil težo njune ločitve, a je ohranil upanje ter hrepenel po dnevu, ko se bosta spet združila in ko se bo njuna ljubezenska zgodba lahko nadaljevala … ❤️

Cindy

Even though elfs enjoy a bit of mischief, as Christmas approaches they become Santa’s little helpers, and without them the season would lose much of its magic.

Let me introduce you Cindy, little helper that got send to Idrija to touch the hearts of all who are willing to open themselves to the wonders of love. With small gestures such as a smile, a warm glance, a kind word, or a cup of coffee or tea prepared with care, she spreads kindness through the local community in Idrija.

May the cozy mug she holds becomes a symbol of goodness, gently warming a cold winter’s day and reminding us of importance of even the smallest acts of kindness.

Cindy by Otylia and Yan

Čeprav škrati uživajo v malce nagajivosti, postanejo z bližanjem božiča Božičkovi mali pomočniki — in brez njih bi praznični čas izgubil velik del svoje čarobnosti.

Naj vam predstavim Cindy, majhno pomočnico, ki je bila poslana v Idrijo, da se dotakne src vseh, ki se želijo odpreti čudežem ljubezni. Z majhnimi gestami, kot so nasmeh, topel pogled, prijazna beseda ali skodelica kave ali čaja, pripravljena z ljubeznijo, širi dobroto med ljudmi v idrijski skupnosti.

Naj skodelica, ki jo drži v rokah, postane simbol prijaznosti, ki nežno ogreje hladen zimski dan in nas opominja na pomembnost tudi najdrobnejših dejanj dobrote.

Amadej

Amadej’s story begins with his dream of becoming mayor. Though he prepared his candidacy dilligently, when the time came, he couldn’t quite reach the counter and submit the necessary papers. Heartbroken but still optimistic, he decided to change directions and go work in the mines. This took a toll on him. To cope with the tough conditions, he began drinking.

Fortunately though, after the mines shut down, he went to the psychiatric center, became sober and started a new life for himself: he likes to make new friends, make clothes and collect accessories! Nowadays he can be found as Spar’s jolliest employee!

Amadej by Maria

Amadejeva zgodba se začne z njegovim sanjam, da bi postal župan. Čeprav je svojo kandidaturo skrbno pripravil, ko je prišel čas, ni mogel sežti do pulta in oddati potrebnih papirjev. S strtim srcem, ampak še vedno optimističen, se je odločil spremeniti smer ter je šel delat v rudnik. To ga je močno prizadelo. Da bi se spopadel s težkimi pogoji, je začel piti.

Na srečo pa je po zaprtju rudnika odšel v psihiatrični center, postal trezen in začel novo življenje: rad sklepa nova prijateljstva, ustvarja oblačila in zbira dodatke! Danes ga najdemo kot najbolj veselo zaposlenega v Sparu!

Marinka

After centuries of helping miners find mercury, Marinka decided to retire when the Idrija mines finally closed.

She has since taken up the local art of lace-making and now spends her days crafting beautiful artworks while keeping a watchful eye on the people of Idrija.

And if you’re lucky, you might still hear her gentle knocking echoing through the old mine tunnels.

Marinka by Marie, Rosa and Manilla

Po stoletjih pomoči rudarjem pri iskanju živega srebra se je Marinka odločila upokojiti, ko so idrijski rudniki končno zaprli.

Od takrat se je posvetila lokalni umetnosti klekljanja čipk in zdaj dneve preživlja z ustvarjanjem čudovitih umetnin, hkrati pa bedi nad prebivalci Idrije.

In če imate srečo, boste morda še vedno slišali njen nežni trk, ki odmeva skozi stare rudniške rove.

Dryadalfa

In a small town under the snow, lost among the highlands in the middle of the winter, we can notice little elves playing one of their favorite games: hide and seek. Indeed, after the preparation for Christmas, Santa leaves his little partners a day of rest on Christmas Eve. Hiding between the rocks, under a car or even perched on the roof of a house, the elves try not to be seen by the humans living in the city of Idrija.

Dryadalfa had the fabulous idea to settle herself on the top of a tree next to a human school (which is actually a concept that our perkmandlc never completely understood), thinking that humans are so lazy that they would never raise the head on their way to school.

The hiding place was not only great, but also extremely comfy, so much so that Dryadalfa fell asleep.

After waking up, the elf realized that the floor was way more far away than before falling asleep, because the tree had grown, so much so that it was no longer possible to go down anymore.

Now we can still hear the little jingle of Dryadalfa’s hat and shoes mixed with the school’s bell when Christmas arrives, watching over the young humans and keeping Santa informed, always doing so with joy and cheer.

Dryadalfa by Sacha and Lucie

V majhnem mestecu pod snegom, izgubljenem med visokimi hribi sredi zime, lahko opazimo drobne vilince, kako se igrajo eno svojih najljubših iger: skrivalnice. Po pripravi na božič Božiček svojim malim pomočnikom pusti dan počitka na božični večer. Skrili so se med kamni, pod avtom ali celo na strehi hiše in poskušajo, da jih ljudje v mestu Idrija ne opazijo.

Dryadalfa je imela čudovito idejo, da se namesti na vrh drevesa ob človeški šoli (kar je pravzaprav koncept, ki ga naš Perkmandlc nikoli ni povsem razumel), saj je mislila, da so ljudje tako leni, da nikoli ne bodo dvignili glave na poti v šolo. Skrivališče ni bilo le odlično, ampak tudi izjemno udobno, tako zelo, da je Dryadalfa zaspala.

Ko se je zbudila, je ugotovila, da so tla veliko dlje, kot so bila pred spanjem, saj je drevo zrastlo toliko, da se ni bilo več mogoče spustiti.

Danes še vedno slišimo drobno zvončkljanje Dryadalfinega klobuka in čevljev, pomešano z zvoncem šole, ko pride božič, kako bedi nad mladimi ljudmi in obvešča Božička, to pa vedno počne z veseljem in radostjo.

Perkmandelc

Long ago, when the mine was still alive with busy miners, a tiny man named Permandelc lived deep inside its tunnels. He watched the workers every day and saw how hard they laboured beneath the earth.

One Christmas Eve, feeling kindness in his heart, Permandelc set aside his usual tricks. Instead, he gathered shining drops of mercury from the mine and left them as gifts for the weary miners.

Now the mine is quiet, but Permandelc still slips inside from time to time, collecting a little mercury to remember the old days and the friends he once watched over.

Perkmandlc by Leoline and Beatriz

Pred davnimi časi, ko je rudnik še vrvel od pridnih rudarjev, je v njegovih globokih rovih živel droben možiček po imenu Permandelc. Vsak dan je opazoval delavce in videl, kako trdo so delali pod zemljo.

Nekega božičnega večera je, poln dobrote v srcu, Permandelc odložil svoje običajne potegavščine. Namesto tega je iz rudnika nabral bleščeče kapljice živega srebra in jih pustil kot darila za utrujene rudarje.

Danes je rudnik tih, a Permandelc še vedno občasno tiho vstopi vanj, da pobere malo živega srebra in se spomni starih časov ter prijateljev, nad katerimi je nekoč bedel.

*Aktivnost je financirala Evropska unija. Vendar izražena stališča in mnenja avtorja (-ev) ne odražajo nujno stališč in mnenj Evropske unije ali Nacionalne agencije. Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti Nacionalna agencija.

Discover more from MC IDRIJA

Subscribe now to keep reading and get access to the full archive.

Continue reading